Naše poti so se narahlo dotaknile nekaj let nazaj, ko sta pričakovala prvič in se odločila za delavnice priprave na porod. Čas je tekel in znova me je poklicala, a tokrat z željo, da grem z njima vso pot do rojstva njunega drugega otročka.

Letos praznujeva obletnico. Od takrat, ko sva si polna mladostne energije in sanj o prihodnosti sončnega pomladnega dne nadela poročna prstana in drug drugemu rekla DA, je minilo že 20 let. Svečano sva obljubila, da bova skupaj v sreči in nesreči, v ljubezni in preizkušnjah. Pa vendar je tudi 20 let od takrat, ko je kruta usoda nenapovedano zarezala v najino življenje.

Na svetovanje sem prišla k mamici, ki je bila energijsko popolnoma sesuta. Sedela je na postelji, izčrpanost so izdajali tudi njeni temni podočnjaki in izsušenost telesa, čeprav je bila šele nekaj tednov po porodu.

Včeraj sem doživela resnično dragocen trenutek, ko mi je mamica v naročje položila deklico z vijoličnimi žabicami. S svojimi bistrimi očmi me je s pogledom takoj očarala. Ko se je zazrla vame, sem začutila, da se je izpolnilo, kar je bilo namenjeno.

Minilo je že par mesecev, a spomin na njen porod v meni  še vedno zelo živi. Bilo je sodelovanje v drugič, ki ima poseben čar. Tokrat sta izbrala drugo porodnišnico…

Prvi porod ni dolgo trajal, je povedala, a zdaj bi rada, da se zgodi drugače. Globoko je vzdihnila, za trenutek pomolčala in spregovorila: »Šla sem na pregled, zaznati je bilo rahle popadke, nato so me poslali v porodno sobo. Prediranje plodovih ovojev, umetni popadki, neznosne bolečine. Na koncu so mi vsi pritiskali na trebuh, ne vem več, koliko jih je bilo, verjetno sem sama kriva, ker nisem dobro pritisnila, da bi se otrok takoj rodil.« Potem so škarje globoko zarezale vanjo, porod se je končal z vakuumsko ekstrakcijo. Rano na telesu so zašili in sčasoma se je zacelila, otrokova oteklina na glavici je izginila, rana na duši pa je bolela še naprej.