Ko sem vstopila v porodno sobo, je babica že pripravila blazino in veliko žogo. Ugasnila je močne luči, da je nastalo intimno vzdušje, ki je napovedovalo prihod novega bitjeca.

Tudi glasbo, ki sem si jo izbrala za porod, sva prižgali. Prijetno mi je bilo, da tu ni nihče pomislil na »pripravo na porod,« ki vključuje rutinsko klistiranje in britje. Tokrat sem se ob ljubeči podpori čutila varno. To bo porod, kot si ga želim, sem spoznala. Čez uro so se začeli močnejši popadki, ki sem jih predihavala stoje ob glasbi v objemu svojega moža. Udobno mi je bilo tudi rahlo zibanje in pritisk na boke. Babica je predlagala, da še za nekaj popadkov sedem na žogo. Sledilo je nekaj intenzivnih popadkov in začutila sem, da se je otroček čisto spustil. Porodna pručka je bila že pripravljena, počepnila sem nanjo, mož pa me je podpiral. Ko sem začela pritiskati, se me je lotila napetost, a babica mi je s svojim dotikom "predala" mir. Sprostila sem se in v nekaj kratkih popadkih se je porodil moj sin. Nobenih umetnih spodbujevalcev popadkov ali sredstev proti bolečinam nisem prejela. Moje telo se je bilo sposobno odpreti brez zdravil in nežno spustiti otroka na svet. Ker sem bila v popolnoma pokončnem položaju, je njegova glavica kar sama lezla na svet, zato je bilo delo obema olajšano. Raztrganin in šivanja seveda ni bilo.

Svoje dete sem dobila v naročje, pa ne samo za nekaj sekund, kot sem bila navajena, temveč sem imela priložnost začutiti globoko hvaležnost in ljubezen. Kako veličastna izkušnja! Svojega novorojenčka sem takoj, ko se je porodil, lahko božala in objemala, nekaj tako naravnega, pa vendar mi je bila pri prejšnjih porodih ta izkušnja odvzeta. To je bil že moj četrti porod, a sem prvič imela možnost takoj po porodu zares objeti svojega otročka, začutiti utrip njegovega srca in se naužiti njegovega božanskega vonja. Za vedno mi bo ostal v spominu njegov topel vonj, ko je bil še ves sluzast in moker. Z veliki očmi je popolnoma čuječe opazoval svoj novi svet. Blagoslovljenost nas je popolnoma prevzela. Ni se mudilo s prerezom popkovine, babica je počakala, da je prenehala utripati. Tudi posteljico sem porodila z otrokom v naročju. Šele ko smo se v miru naužili bližine, je babica stehtala in izmerila najinega krepkega sina Filipa. Po porodu sem se počutila okrepljeno, izpolnjeno in močno. To ni bilo samo rojstvo mojega sina, temveč tudi globoka duhovna izkušnja. Rodila sem sina in rodila sem se tudi jaz. Porodna izkušnja v polnem zavedanju vsakega trenutka pa je pozitivno vplivala tudi na partnerski odnos, saj se je v tem ranljivem in svetem dogajanju povezanost med nama z možem še okrepila.

Razmišljam, kako smo se ženske skozi leta odrekle svoji ženski moči in jo predale zdravnikom. Dovolile smo, da so nas položili na posteljo in nas naredili nemočne. Odrekle smo se potrebi po svobodnem gibanju med porajanjem. In v zadnjem času dovoljujemo, da vse več porodov postaja popolnoma medicinskih. Ne znamo več poslušati svojih teles, le tuja navodila. Pozabile smo, da imajo naša telesa sposobnost ublažiti bolečino in usmerjati proces poroda v pravem tempu. Veliko mater je danes v dobi hitenja žal izgubilo stik s seboj, bojimo se izraziti svoje mnenje, ker smo ponotranjile miselnost, da strokovnjaki vedo bolje kot me. Kljub vsemu pa sem trdno prepričana, da bo tudi v zahodnem svetu vedno več mamic hodilo po svoji poti samozaupanja in samospoštovanja. Verjamem, da bomo sčasoma znale bolj uporabljati notranjo modrost in bo čedalje več otrok deležnih poroda, kot si ga je zamislila mati narava. Biti ženska, kaj to pomeni? Ženske imamo neprecenljiv dar, dar dajanja življenja.

Vedela sem, da je mogoče roditi drugače kot so bili moji prvi trije porodi, ampak da je možna tudi tako globoka duhovna izkušnja, si res nisem upala niti sanjati. Presrečna sem, da mi je bilo dano roditi tri zdrave otroke in da sem po bolečih medicinskih porodih lahko izkusila tudi izpolnjujoč naravni porod in tako proslavila moč svojega ženskega telesa. Vzkliknila sem: »Končno mi je uspelo. To je bil moj porod!«