Zgodba mojih treh porodov se je pričela, ko sem nosila prvega sina. Obiskovala sem šolo za starše v porodnišnici, prebrala veliko knjig o nosečnosti, porodu in dojenčku, popolnoma sem zaupala strokovnemu osebju v porodnišnici…nikjer, prav nikjer pa se nisem srečala z modrostjo naravnega rojevanja.

Moj prvi porod se je začel spontano, s popadki, odšla sem v porodnišnico, kjer so me seveda prepričali, da je dobro, da me klistirajo in obrijejo in nato so me privezali v ležeči položaj na posteljo. Moža so kar poslali domov in ostala sem sama, prestrašena, z močnimi popadki, ki sem jih morala prestajati v popolnoma neprijetnem položaju. Po nekem času je babica presodila, da je treba predreti mehur, nato je trajalo vse skupaj le še nekaj minut, med katerimi so mi skoraj polomili rebra, ker so se tako grobo opirali vsi name. Porod je minil brez zapletov, brez raztrganin, zelo hitro in meni se je zdelo, da je tako super, saj sem bila vsa vzhičena on prihodu mojega prvorojenca, ki so mi ga dali na trebuh za nekaj res kratkih trenutkov nato pa takoj obrisali in oblekli, jaz sem si pa samo želela čutit njegovo kožo, da bi bil ob meni, ne pa v rokah ženske, ki ga ni nosila zadnjih 9 mesecev. Mož seveda kljub veliki želji ni uspel biti prisoten pri porodu.

Nato sem ponovno zanosila in tudi tokrat sem se odločila, da grem rodit v najbližjo porodnišnico. Bila sem bolj samozavestna, ker sem verjela, da bo šlo tudi tokrat hitro in enostavno, z možem pa sva trdno sklenila, da se ne bo pustil odgnati porodniškemu osebju. Postopek je bil enak, razen tega, da sem prišla že toliko odprta, da so sklenili, da me ne bodo brili in klistirali (jaz sem še vedno mislila, da je to res dobro zame, pa čeprav je bilo v prvo ob močnih popadkih oboje hudo neprijetno) in da mi bodo kar predrli mehur. Zdravnica se mi ni niti predstavila, ni me pogledala v oči, bila sem kakor predmet na postelji z razširjenimi nogami. Samo porodni babici je namignila, da mi lahko kar predre mehur. Bilo je tako neosebno in hladno. Nisem bila še pripravljena, nisem še čutila, da sem tako daleč, prosila sem jih naj počakajo in naj me še pustijo na stranišče ter da bi se rada še malo sprehodila, pa sem bila deležna le hudega neodobravanja. Potrebovala sem sprostitev, umik, da bi se spet našla v popadkih in v tem kar naj bi se zgodilo. Žal mi je bilo, da sem prišla že v porodnišnico in nisem počakala dlje časa doma. Nato sem si zaželela požirek vode, tudi to je bilo zelo težko dobiti. Prisilili so me v ležeči položaj na hrbtu,  mi mehur seveda predrli in vse je potekalo zelo podobno kot prvič, vpitje naj pritiskam, zelo grobo pritiskanje in obešanje na trebuh, da sem ostala brez zraka. Grozno! In punčko so mi zopet položili na trebuh za minutko in jo nato vzeli, da sem jo s solzami v očeh gledala kako krili in joka v stekleni postelji, ko je bilo edino logično v mojih očeh, da bi bila v kožnem stiku z mamico. Po tem drugem porodu mi je ostala v srcu globoka praznina. Sto vprašanj  mi je rojilo po glavi, zakaj so mi predirali mehur, zakaj mi niso dovolili, da se gibam, da grem na stranišče, grem pod topel tuš za sprostitev, zakaj so se obešali name, zakaj so mi takoj vzeli otroka in ga čistili in oblačili,…Zgodilo se je tudi, da sem kmalu po drugem porodu naletela na nekaj spletnih strani in člankov na temo naravnega poroda in se seznanila z doulo. Jokala sem ob nekaterih stvareh, ki sem jih prebrala, bila sem jezna, žalostna, razočarana. Ugotovila sem, da sem instinktivno čutila vse prav, če bi mi le dovolili, da poslušam svoje telo in dušo in svoj notranji občutek ter da so me oropali najlepše izkušnje, ki jo ženska lahko doživi in zmore!

Potem sem zanosila še enkrat. In tokrat sem vedela, da ne bom dovolila, da me oropajo moje prvinskosti in da me prav nihče več ne bo prisilil, da leže na hrbtu nemočna in nepripravljena rojevam svojega otroka. Kupila sem si knjigo Modrost rojevanja in jo prebirala skozi celo nosečnost. V času po drugem porodu sem tudi spoznala doulo Martino in po nekaj srečanjih z njo sem se odločila, da me bo spremljala pri porodu. Že v nosečnosti me seznanjala z različnimi možnostmi poteka poroda in načini kako ga narediti čim bolj naravnega. Napisala sem svoj porodni načrt. Veliko sem se pogovarjala s soprogom, da je tudi on dojel moja neizpolnjena hrepenenja iz prvih dveh porodnih izkušenj. Z doulo Martino smo se odločili za porodnišnico Jesenice, ki smo si jo šli z družino tudi prej ogledat.

Porod se je pričel tako kot prva dva spontano, s popadki, ki so se počasi stopnjevali. Čustveno sem bila zelo dobro pripravljena nanj. Ob sprejemu so me sicer za kratek čas priklopili na CTG, vendar sem lahko sedela na udobnem stolu, nato so mi predlagali, da preverijo koliko sem odprta, če se strinjam. Sem se strinjala. Osebje je bilo čudovito, vzdušje toplo in sproščeno. Prebrali so moj porodni načrt! Dodelili so nam porodno sobo opremljeno z žogami in blazinami, brez tiste grozljive porodne postelje v sredini. Bila je postelja ob steni, pa radio s pomirjajočo glasbo, prižgali smo si svečko, lahko sem pila po želji, lahko sem obdržala svoja oblačila. Lahko sem se gibala kakor mi je najbolj ustrezalo, lahko sem hodila na stranišče, ko se je telo samo čistilo in se tuširala s toplo vodo, ki mi je omilila bolečine ob popadku, da sem spet pridobila nekaj moči. Presenetilo me je, da mi je pomagala masaža med samim popadkom in to, da me je nekdo držal za roko. Nekaj časa sem hodila, nekaj časa slonela na soprogu ali na opori in nekaj časa ležala na postelji. Ko sem bila že res utrujena se je dogodilo, da so se popadki nekoliko umirili in sem celo zaspala za tisti dve minuti med enim in drugim popadkom ter si tako nekoliko odpočila pred novim valom močnejših popadkov. Z vsakim popadkom se je bolečina stopnjevala in z vsakim popadkom sem vedela, da sem bliže cilju. Babica me je vmes vaginalno pregledala samo enkrat in še to je prijazno predlagala. Otrokov srčni utrip je babica večkrat preverjala, jaz pa sem otroka tudi ves čas čutila, saj je živahno brcal vse do konca. Po nekaj urah vedno močnejših popadkov sem bila na točki, ko sem se počutila kot da ne zmorem več, da sem dala od sebe zadnje moči, ki jih premorem. Ulegla sem se zopet za nekaj trenutkov na blazine na tleh in mož k meni, ko so se z glasnim pokom ob popadku naravno predrli plodovi ovoji. V naslednjih dveh popadkih je moje telo samo iztisnilo otroka na svet, nihče se ni opiral na moj trebuh, nihče ni vpil name naj hitro pritiskam, nihče masiral presredka, predlagali so mi naj potipam otrokovo glavico, ko je pokukala ven in soprogu so predlagali naj sam prestreže otročka. Nisem zmogla prijeti glavice, trdno sem držala doulo Martino za roko, mož pa je prestrezanje otročka raje zaupal porodni babici. Otročka so mi takoj položili na trebuh in ga tam pustili, da sem ga občudovala! Še eno najčudovitejše bitje, ki se je na mojih prsih povsem umirilo, čeprav je pravkar prišlo iz varnega zavetja maternice v veliki svet. Počakali smo, da se je porodila posteljica, nič se ni dogajalo na silo, vse počasi in umirjeno v duhu tega čarobnega dogodka. Očka je prerezal popkovino, nato pa so otročka samo zavili v toplo odejico in ga dali očku za toliko časa, da so me nekoliko očistili in preoblekli v suha oblačila. Šele po treh urah so sinčka za trenutek vzeli, da so ga stehtali, izmerili, mu dali kapljice za oči ter K vitamin. Pred tem so me vprašali ali se s temi postopki strinjam. Če pomislim, sem rodila kot bi rodila doma, v prijetnem vzdušju, brez kakršnegakoli medicinskega poseganja, le da v varnem zavetju porodnišnice v primeru, da bi se stvari zapletle. Porodno osebje ni imelo z mano pravzaprav nič »dela«. Dobro smo se počutili vsi, moj soprog pa je poskrbel, da smo se tudi dovolj šalili in smejali in meni je bilo tako lažje. Zakaj torej takega poroda ne omogočajo vse porodnišnice? Zakaj žensko namesto, da bi jo opogumili prestrašijo in razvrednotijo, si jo podredijo in jo prisilijo v vrsto nekih rutinskih postopkov, ki niso koristni ne zanjo ne za otroka? Ne razumem, vem pa, da sem bila presrečna, da sem zopet postala mamica in hkrati čustveno izpolnjena, ker sem zaupala svojemu notranjemu čutu in svojemu telesu in pustila naravi, da je stvari opravila kot je bilo to najprimernejše zame in mojega otroka.

Mamica treh otrok