Sem mama treh sinov, starih 6 let, 3 leta in 2 meseca. Prva dva poroda sta bila v porodnišnici Novo mesto, tretji fantek pa je rojen na Jesenicah. Z vami bi rada delila svoje porodne izkušnje, predvsem zato, da bi bodoče mamice vedele, da je porod lahko tudi lepa izkušnja brez bolečih posledic. Prva dva fantka sta bila rojena v novomeški porodnišnici. Pri obeh porodih je bil prisoten mož, ki me je vseskozi podpiral in vzpodbujal.

 

Oba porodna sta se začela spontano doma, tako da sem po popadkih na cca 10 min odšla v porodnišnico. Po prihodu v porodnišnico je sledilo standardno britje (sicer sem to uredila doma) in klistiranje, kar me niti ni motilo. Prvič je bilo vsega konec v 6ih, drugič pa v 4ih urah. Naj na tem mestu zapišem, da nisem imela težkih porodov, samo tako prisiljeno pospešeni so bili. Se pravi: predrtje mehurja, pritisk na trebuh in nato prerez presredka. Prvič sem mislila, da tako pač mora biti, drugič pa sem vedela, da bi lahko bilo tudi drugače, če bi babica malo upočasnila dogajanje in čuvala presredek. Namesto tega je bilo vprašanje doktorju: “Kaj pravite, prerežemo, saj je tudi prvič bila?” In odgovor je bil: “DA!” Bolečina pri sedenju je bila neznosna, vendar sem po drugem porodu vedela vsaj to, da po 14 dnevih mine. In tudi je.

Potem pa sem nenačrtovano zanosila tretjič. Do 9. meseca nosečnosti sem bila pripravljena na to, da bo zgodba ista tudi v tretje. Potem pa sem zasledila v reviji članek o slovenskih doulah, kar mi je znova dalo misliti. In po raziskovanju sem, najbližjo sebi, našla Martino. Zmenili sva se za srečanje, cca 10 dni pred predvidenim rokom poroda. Vedela sem, da si želim naravni porod, Martina pa mi je predstavila trenutne možnosti v slovenskih porodnišnicah in odločila sem se za porodnišnico Jesenice. Rabila sem par dni, da sem se privadila misli, da grem rodit v precej oddaljen kraj (150 km), vendar mi ni žal. Brez podpore in vzpodbude moža, se za to pot verjetno ne bi odločila.

Porod pa se ni pričel spontano kot prvič in drugič. Ker bi me po 12ih dnevih čez rok zopet poslali domov, sem se odločila, da mi sprožijo porod z vaginaleto. Sprva naju je bilo zelo strah kako se bo razvilo, vendar sem imela srečo, da sem takoj dobila tudi svoje popadke. Lahko smo se sprehajali po hodniku, pri meni sta bila tako Martina kot mož. V porodni sobi je bila žoga in blazina ter pručka, ležanja na hrbtu ni bilo. Ni bilo neprestanega pregledovanja in CTG-ja. Martina me je masirala po križu, ter me vzpodbujala. Moram reči, da je bilo osebje porodnišnice zelo prijazno, babici Mojci sem tudi neizmerno hvaležna za vso toplino, ki jo je ves čas izžarevala. Rodila sem v sedečem položaju, mož je sedel za mojim hrbtom. Prereza presredka ni bilo! Ni bilo niti protibolečinskih tablet. Mehur se je sam predrl tik pred iztisom, predhodno ni bilo obvezno britje in klistiranje. Med porodom sem lahko šla na WC in pod tuš. Tudi piti mi je bilo dovoljeno, kar mi pri prvih dveh porodih ni bilo. V roke sem dobila tretjega sončka, vse bolečine so bile v trenutku pozabljene, porod pa je trajal 2 uri. Nikoli ne bom pozabila tega osrečujočega občutka, ko sem sina lahko dobri dve uri po porodu imela na trebuhu, mož pa je prerezal popkovino.

Hvala vsem: tebi moj dragi mož, babici Mojci, vsem osebju jeseniške porodnišnice ter seveda douli Martini, brez katere bi se zgodba končala enako kot prvič in drugič. Sedaj sem res občutila kaj zmorem, da imam moč in da lahko zaupam vase. Po porodu sem hitro okrevala, dojenček je zdrav in zadovoljen, tako kot jaz sama.

Hvaležna in srečna mamica treh fantov, T&N&R