Med hojo in ob zibanju na veliki žogi je mirno predihavala valove, ki so naznanjali bližajoči se porod. Čudovito se je znala prepustiti porodnim popadkom, ki so vedno močneje objemali njeno telo. Ko je postajalo intenzivneje, ni prosila za protibolečinska sredstva, ni rekla, da ne more več. Pogumno se je podala naprej, le močneje je stiskala mojo roko in vprašala: »Bo kmalu, Martina?« Obrisala sem ji potno čelo, ji podala požirek vode, jo pogledala v oči in ji dala vedeti, da... je že čisto na koncu poti do zmage svojega življenja. Verjela sem vanjo, občudovala sem njeno moč in zaupala, da se bo zgodilo le najboljše zanjo. In v samo nekaj popadkih se je rodil prelep otročiček. Ljubeča babica je z vso nežnostjo v njeno naročje dvignila pravkar rojeno deklico. Globoko ganjena in hvaležna za novo življenje sem s solznimi očmi z drugo roko prijela še telefon in uspela ujeti ta blagoslovljeni trenutek na fotografijo. Mamica in deklica sta se objeli in blažen nasmeh se je zarisal v njenih očeh. V tistem trenutku sem v srcu začutila mir in hvaležnost za še eno prelepo porodno zgodbo, ki pa je v veliki meri odvisna od porodne babice.

Čudovito je, da imamo v porodnišnici Novo mesto tako srčno babico, ki z ljubeznijo opravlja svoje poslanstvo in pomaga v porodni sobi ustvarjati prijetno vzdušje, da lahko novorojeni otrok v prvih minutah in urah življenja stke niti ljubezni s svojimi pravkar rojenimi starši. Hvala vsem babicam, ki tako predano opravljate svoje poslanstvo!