Da obstajajo doule, mi je povedala prijateljica, ki je rodila leto pred menoj. Ker moj mož slabo prenaša vonj po bolnišnicah in mu pogled na kri zašibi kolena, sem vedela, da bom, ko pride ta čas, rodila brez njegove fizične prisotnosti, zato sem se takoj, ko sem izvedela za doule, odločila, da jo bom, ko bom na tem mestu, imela ob sebi. Torej nekoga, ki bo vedel in razumel kaj bom doživljala in nekoga ob katerem bom varna.

Obrnilo se je skoraj  leto in prišel je čas priprav na moj porod. Stopila sem v stik z Martino. Pred porodom sva se dobili dvakrat in se pogovorili o mojih željah, potrebah. Veliko neznanega in tistega česar me je bilo strah, je po teh pogovorih postalo jasno in manj »strašljivo«. Seznanila me je s posledicami in učinki »protibolečinskih zadev« (epiduralna, protibolečinska sredstva …), umetnimi popadki, rezanjem presredka … in mi toplo priporočila knjigo Modrost rojevanja. (Forumov ne berem).

Med prebiranjem knjige sem si približno začela predstavljati kaj me na tem »potovanju« čaka in kako v resnici poteka. Knjige nisem prebrala do konca. Čaka odprta na strani kjer sem ostala. Nadaljevala bom, ko bom naslednjič noseča, čeprav sem takoj po rojstvu rekla, da ne pridem nazaj nikoli več. J Vem, da bom knjigo brala s popolnoma drugačnega vidika in tega se že veselim.

Ko se je naša deklica Neža odločila, da je čas, sem sporočila Martini. Z možem naju je pričakala pred porodnišnico. Prvi pregledi in izpolnjevanje obrazcev so potekali kar na ginekološkem oddelku, ker je bilo v porodnišnici tisti dan polno.

Po pregledu so nas napotili nadstropje višje. Z možem sva se poslovila. Bilo nama je tesno pri srcu, ker nihče od naju ni vedel kaj in kako bo. Sem prvorodka. Zame je bilo vse novo. Z Martino sva vstopili v sobo kjer so žoge, radio, blazine … Prižgala je radio in me spodbujala, da sem se sprehajala. Med popadki me je masirala in mi ljubeče prigovarjala, me držala za roke in mi močila obraz. Vse je fotografirala za kar sem ji še dodatno hvaležna.

Vedela sem, da sem v popolnoma varnih rokah, zato nisem pisala porodnega načrta, ker sem se želela na ves potek odločati spontano, poleg tega pa sem bila v vlogi porodnice 1. in se mi je zdelo nesmiselno pisati načrt, ko pa nisem vedela kako je porod sploh doživeti (filmi in oddaje so pač filmi in oddaje).

Poleg Martine, sta bili prisotni še babici Alenka in Jovanka. Tako prijaznih babic si nisem upala niti predstavljati, kaj šele želeti ob sebi. Ob meni so bile 3 ženske, ki so opravljale svoje poslanstvo, ne dela oz. službe.

Po dobrih desetih urah sprehajanja, počivanja na žogah, tuširanja, masaže in nepredstavljivih bolečin (zmogla sem brez protibolečinskih sredstev, nič rezanja, nič šivanja) sem končno dobila v naročje svoj največji zaklad.

Z možem nisva vedela ali bova dobila dečka ali deklico. Bilo nama je vseeno. Edina želja je bila le, da bo dete zdravo. Naj se bere še tako klišejsko, resnično je bila ta želja edina.

Rodila se nama je Neža. Tisti trenutek, ko sem jo zagledala, sem postala druga oseba. Izpopolnjena. Imela sem občutek, da sem se našla. Čisto vsak dan se zahvalim bogu, vesolju, komurkoli za zdravo deklico in vso srečo, ki jo prinaša v naš dom.

Brez Martine si poroda ne predstavljam. Ne vem in ne želim vedeti kako bi bilo brez nje. Vem, da je bila odločitev, da me na porodu spremlja doula ena najboljših v mojem življenju.

(Sedaj, ko vem kako je porod doživeti, vem tudi to, da moža ne bi želela imeti ob sebi, četudi bi zmogel pogled na kri. Mislim, da je moškim lahko s to izkušnjo prizaneseno. Pomagati ne more. Ne ve kaj takrat ženska doživlja. Vidi trpljenje, ob tem pa je nemočen. Res je, da po tem verjetno  partnerico še bolj spoštuje, vendar, če te spoštuje, te bo tudi brez prisotnosti na porodu. Pomaga naj doma, takrat je njegova pomoč res potrebna in dobrodošla.)

Ob Martini sem se počutila varno. Bila sem sproščena. Srečna sem, da so bili ob meni 3 angeli - Martina, Alenka in Jovanka, ki so poleg Neže zaslužne, da si lahko sebe ponovno predstavljam v vlogi porodnice.  Ponovno z doulo. Ponovno z doulo Martino!

Teja Mikolič