Obrnila sem ključ v vratih majhne oranžne hiške, kjer smo ravno zaključili delavnice Priprave na porod. In v tistem trenutku se je na mojem telefonu oglasila glasba, ki kliče k porodu. Po Ljubljani je tokrat izbrala Brežice, do koder se je vila siva večerna megla, ki mi je zastirala pot. Pripeljala sem se pred sijoče prenovljen urgentni center bolnišnice. Prijela sem svojo doula torbo in stopila v na novo osvežen hodnik pomirjujoče zelene barve. V mislih sem prosila, naj bo tokrat njena izkušnja izpolnjujoča.

 

S partnerjem sva dobila zelena oblačila in sočasno vstopila mimo porodnice, ki je ležala na prvi postelji, njen spremljevalec pa je stal ob njej. Potem smo se našli s pogledi. Objem in solze so kar same začele teči. Očistile so vse občutke napetosti in strahu. Iz ležečega sem ji pomagala v bolj udoben položaj na vseh štirih. Za zaveso pa se je dogajal drug porod, kriki so se razlegali po sobi. Kljub zunanjim okoliščinam, ko je v tej sobi vrvelo od dogajanja, saj sta babica in zdravnik pri sosednji postelji aktivno vodila porod, smo si mi skreirali naš krog in v njem prijetno sproščeno vzdušje.

Čisto mirno in v notranji zbranosti je dihala popadek za popadkom in sijala v svetlobi. Ta prijetna energija je poskrbela, da je bilo potrebnih samo nekaj močnih krčev, ki so objeli njeno maternico, ko je že nastopil čas rojstva. Njena neverjetna ženska moč  je v samo dveh iztisnih popadkih rodila prečudovitega dečka. Brez pritiskanja, brez šivov, brez poškodb. Veselje, ki se je zarisalo v njunih srcih, sem uspela ujeti na fotografijo, ki jo z njunim dovoljenjem objavljam.

Že po nekaj minutah pa smo se žal morali raziti, babica je namreč sporočila, da morava jaz in partner zapustiti porodno sobo, ker bo doktor šival porodnico na sosednji postelji. Skozi megleno noč sem peljala domov,  a megla mi ni več zakrivala pogleda, v mojem srcu je namreč sijala luč sreče, hkrati pa sem v mislih objela žensko iz sosednje postelje.

porod