Po prvem porodu naju je povezala bolečina, zdaj naju je povezala ljubezen in moč 

Izkušnja prvega poroda je bila zame, še bolj pa za moža, travma, ki je globoko zaznamovala najin odnos. Bila sva razočarana, prežeta z bolečino in želela sva si, da bi v drugo bilo drugače – brez prediranja mehurja, protibolečinskih sredstev, ležanja na postelji, pritiskanja na trebuh in bolečega prereza presredka. Po prvem porodu sem se počutila, kot da nisem rodila jaz.

Pritiskati sem morala, ko me sploh ni bilo pritiskati, med popadki sem padala v nezavest in spala, osebje je name kričalo, naj se potrudim, sicer z otrokom ne bo dobro in ko je nastopil najpomembnejši del – iztis otroka – so to delo s pritiskanjem na trebuh opravili namesto mene. Bila sem žalostna in počutila sem se nesposobno. Hčerko sem po rojstvu težko sprejela in se navadila nanjo, saj sem jo povezovala z dejanji, ki so mi jih storili v porodnišnici. Njeno rojstvo je pomenilo iznakaženje mojega telesa – presredek so mi prerezali, ne da bi mi prej to povedali in se po opravljenem dejanju do mene obnašali, kot da to ni nič posebnega. Dva meseca nisem mogla normalno sedeti, toliko časa sem tudi hodila lulat pod tuš in tudi kasneje sem v predelu reza še vedno čutila zategujočo bolečino. Moža je pri prvem porodu najbolj prizadelo dejstvo, da je bil lahko le nemi opazovalec, ki mi ni mogel pomagati ali preprečiti katerokoli vmešavanje v rojstvo najine deklice.

Po prvem otroku sva se z možem hitro odločila za drugega, a sva se kar nekaj časa trudila in ko se nama je že nasmehnila sreča, je bilo na prvem pregledu jasno, da otroka ne bova dočakala. Po abraziji sva spet poskušala in po mnogih težavah sva plusek zagledala ravno v času, ko bi sama morala na dogovorjeno operacijo na maternici.

Že pred zanositvijo sem na spletu zasledila nek članek o douli Martini Judež in ko sem prebrala življenjsko zgodbo njenih porodov, sem takoj začutila, da želim imeti to žensko ob sebi, če bom še kdaj rodila. Vendar je bila to samo tiha želja, ki se je (zaradi takšnih in drugačnih predsodkov okolice) nisem upala ubesediti. Konec decembra, ko sem bila noseča že 6 mesecev, pa sva se z možem dogovorila, da pišem Martini in da se dogovoriva za srečanje. Pogovorili smo se o prvem porodu ter o pričakovanjih in željah za drugi porod. Prepričana sva bila, da bomo rodili v najbližji porodnišnici – tako kot prvič, želela sva si le, da bi nas osebje tokrat bolj upoštevalo in nama dalo možnost uresničiti takšen porod, kot sva si ga zamislila – brez nepotrebnega vmešavanja in pospeševanja poroda. Po nasvetu Martine sva šla tudi na obisk k tamkajšnjim babicam, s katerimi sva skušala razrešiti dileme prvega poroda in preveriti, kaj nam lahko ponudijo v drugo. Žal naju s svojimi odgovori niso prepričale, izkušnja prvega poroda pa je ostala ovita v tančico skrivnosti, zakaj je sploh prišlo do vseh posegov, med katerimi nekateri sploh niso bili zabeleženi v porodni knjigi. V nama je rasla vse močnejša odločitev, da bova šla rodit na Jesenice, čeprav se nama je ideja na začetku upirala zaradi nekoliko večje oddaljenosti kraja.

Klub temu da sva bila že trdno odločena, da gremo na Jesenice, so se na tej poti začele pojavljati ovire, kot bi nekdo preizkušal našo voljo, potrpežljivost in vztrajnost v naših odločitvah. Ta nosečnost je bila veliko bolj težavna kot prva, ko je vse potekalo brez posebnosti, le na porodu se je izkazalo, da je vse šlo v napačno smer. Tokrat so me tekom nosečnosti pestile vedno hujše bolečine v križu in mišicah medenice in začela sem se spraševati in dvomiti vase, češ kako bom zmogla naravni porod, če pa sem že med nosečnostjo tako fizično utrujena in izmučena. Nato me je osebna ginekologinja v 32. tednu šokirala z ugotovitvijo, da je najin otrok v medenični legi. Otroku smo dali še nekaj tednov, da se sam poskuša obrniti, v tem času pa sem tudi sama delala vaje, ki bi otročku lahko pomagale, da se obrne. Z Martino sva se pogovorili o mojih strahovih glede poroda, ki otroka mogoče zavirajo v težnji, da se obrne v bolj zaželeno glavično vstavo. Izpovedala sem ji vse najgloblje misli, si pomirila duha in upala na najboljše, a otrok je pri 36. tednu še vedno vztrajal obrnjen na ritko, zato me je osebna ginekologinja napotila za zunanji obrat, ki sem ga imela v 37. tednu, ravno na dan žena. Spomnim se besed Martine, ki mi je takrat dejala: »Ovire so zato, da jih premagamo.« In to me je gnalo naprej in me navdajalo z upanjem.

Ker je obstajala majhna možnost sprožitve poroda ob samem »posegu«, smo se na zunanji obrat odpravili na Jesenice, da bi v primeru poroda lahko rodila v tamkajšnji porodnišnici, tako kot sem si želela. Vendar pa je bila tudi pot do zunanjega obrata na Jesenicah posuta z ovirami. Porodničarka, ki tam izvaja zunanje obrate, je bila ravno tisti teden na dopustu. Spet se mi je porušil svet, saj smo že mislili, da bomo morali na obrat v Ljubljano, kjer pa v primeru poroda k meni ne bi spustili doule Martine, saj pri porodu dovolijo le enega spremljevalca. Martina je opravila nekaj klicev in uspela izvedeti, da obrate na Jesenicah izvaja še ena zdravnica, s katero sem se potem osebno dogovorila, da pridem na obrat. Spremljala sta me mož in Martina, pri samem postopku pa je bila prisotna samo Martina. Ko je zdravnica obračala otroka, mi je držala roko na čelo –  to me je pomirjalo, da sem se lahko sprostila in takrat sem prvič začutila, da sva z Martino na »isti valovni dolžini«. Da misli, čuti in upa z mano. Počutila sem se povezana z njo na poseben način, ob njej sem bila sproščena, kot da se poznava že od nekdaj. In obrat je uspel.

V naslednjih tednih smo samo še čakali, kdaj bo treba na pot. Vsake toliko me je prebodel strah, češ kaj če se je otrok obrnil nazaj. A strah je bil neutemeljen, otroček je pridno čakal z glavico navzdol. Dan pred rokom poroda sem imela pregled pri svoji ginekologinji in omenila sem ji, da imam močnejši voden izcedek. Pregledala me je in ravno takrat se mi je nekaj ulilo iz nožnice. Napotila me je v bolnišnico, ker se je zbala, da mi mogoče oteka plodova voda. Namesto v najbližjo porodnišnico smo se odpeljali na Jesenice, spet v primeru, da bom morala ostati v bolnišnici in bo treba roditi. Na Jesenicah so naredili ultrazvok, kjer je pokazalo, da je plodove vode primerno, in tudi test ugotavljanja odtekanja plodovnice je bil negativen. Lahko smo se odpeljali domov. Pred nami je bil velikonočni vikend.

V soboto, na predviden datum poroda, sem z možem in hčerko še nesla velikonočne jedi k »žegnu«, nato smo doma pojedli pripravljene dobrote, ponoči okrog 2. ure pa se je začela moja porodna zgodba. Krči v trebuhu so me zdramili iz sna vsakih 10 do 20 minut, proti jutru pa so se umirili, da sem za slabo uro lahko celo zaspala. Ker z možem nisva bila prepričana, ali gre zares, smo se z družino še odpravili k mojim staršem na velikonočni zajtrk, kot smo se dogovorili večer poprej. Na obisku smo bili kakšno uro, nato smo se odpravili domov. V času obiska sem imela kakšne 3 popadke, doma na kavču pa so spet postali pogostejši in tudi intenzivnejši. Pozno dopoldne smo s hčerko šli še na krajši sprehod, potem k tastu in tašči na kosilo, nato pa sem hčerko še pospremila k popoldanskemu počitku. Popadki so bili ves čas prisotni, včasih pogostejši, včasih redkejši, včasih intenzivnejši, včasih blagi. Pri kosilu me je zbodla pripomba svakinje, kako je neka znanka šla rodit nekam deleč, ker si je želela naravni porod, pa se je zakompliciralo in nauk zgodbe naj bi bil: s takšnimi stvarmi se ni za igrat, potrebno je iti v najbližjo porodnišnico. Vendar mi ni prišlo do živega. Ko je hčerka zaspala, sem poklicala Martino, saj sem med odhodom na stranišče opazila krvavo sluz. Pri prvem porodu se je to zgodilo, ko sem bila že lep čas v porodnišnici, zato sva z možem pripravila vse potrebno za odhod, se dogovorila s taščo o varstvu hčerke in se okoli 14. ure odpravila na pot proti Jesenicam.

Martino sva pobrala na dogovorjenem mestu in skupaj smo potovali na Gorenjsko. Popadki so bili ves čas vožnje prisotni, predihavala sem jih s pomočjo moževe roke, ki sem jo močno stisnila vsakič, ko je prihajal nov val bolečine. Na Jesenice smo prispeli po 16. uri, tam me je babica priklopila na CTG in zdelo se je, kot da so se popadki nekoliko zaustavili. Nato me je še pregledala in na moje presenečenje sem bila odprta že 7 cm. Ker sem se počutila dobro, smo se z možem in Martino odločili, da gremo ven na krajši sprehod, saj je bilo lepo sončno vreme. Prijazna babica Mojca nam je izhod dovolila, v primeru razpoka plodovih ovojev pa bi se nemudoma morali vrniti v bolnišnico. Iz porodnišnice in nazaj noter smo se odpravili po stopnicah, da bi pripomogli k intenzivnosti popadkov in spuščanju otroka po porodni poti. Med vsakim popadkom sem se moža oklenila okoli vratu, Martina pa mi je medtem masirala križ in me spodbujala z besedami. Po dveh krajših krogih po parkirišču smo se odpravili nazaj noter in se namestili v porodni sobi. Stuširala sem se z vročo vodo in si oblekla svojo spalno srajco z motivacijskim napisom: Today would be a happy day.

Babica je prinesla radio in mož je prižgal CD s pesmimi, ki sem si jih izbrala za porod. Spomnim se jih le nekaj, drugače pa se glasbe sploh nisem zavedala, saj sem bila zamaknjena v svoj svet pričakovanja bolečine in spopadanja z njo. Mož in Martina sta bila le tiha spremljevalca, ki sta mi vsak s svojo vlogo pomagala skozi popadke – mož mi je nudil oporo, da sem se obesila nanj, Martina pa mi je ob vsakem popadku pritisnila roko na križ. Bili smo idealen »team«, ne predstavljam si, da bi en člen v verigi umanjkal. Nekaj časa sem stala, nekaj časa klečala na postelji z dvignjenim vzglavjem, ob katerega sem se opirala, malo sem sedela na žogi in par popadkov preklečala na blazini ob »ripstolu«. Bilo mi je neizmerno vroče, zato sem slekla spalno srajco in si nadela samo spodnjo majico. Babica je prišla vsake toliko časa in me priklopila na CTG – enkrat samkrat sem se morala uleči na posteljo in to je bilo zame najhujše.

Proti koncu poroda (zdaj vem, da je bilo blizu, takrat nisem) je prišla druga babica – Irena, ki je zamenjala prejšnjo, vendar se te zamenjave takrat sploh nisem zavedala – bilo je tako mirno, spontano, neopazno. In takšna je bila tudi babica – zelo prijazna in pomirjujoča. Vprašala me je, ali bi šla lulat in šla sem. Ko sem sedela na školjki in je prišel popadek, sem začutila neustavljivo potrebo po pritiskanju in potem sem se samo še prestavila na porodno pručko, saj mi je ta položaj ustrezal. Mož je sedel za mano na stolu in mi nudil oporo, ob vsakem popadku sem krčevito stisnila njegove roke. Med sedenjem na pručki mi je v slapu otekla plodova voda in takrat sem se zavedla, da bo kmalu nastopilo rojstvo. Ne vem, koliko časa je trajalo in kolikokrat sem morala pritisniti, Martina in babica sta mi kasneje povedali, da je šlo hitro. Spomnim pa se nepopisne bolečine iztisnih popadkov in pekočega občutka od spodaj, ko je dete prihajalo vedno bližje in bližje izhodu. Bila sem na koncu z močmi, jezna, kričala sem s takšnimi zvoki, ki jih dotlej nisem poznala. V glavi sem si ponavljala: »Zdrži do konca, potrudi se, iztisni tega otroka ven!« Sama sem si dajala pogum in moč, nihče me ni priganjal ali mi ukazoval, naj pritiskam. Vse je potekalo spontano, pritiskala sem, ko me je bilo pritiskat, vmes pa sem kratke sekunde počivala in se pripravljala na nov val. V enem od teh me je babica vprašala, ali želim potipati otrokovo glavico in najprej nisem hotela, saj sem bila ravno sredi bolečine, kasneje pa sem roko le stegnila in pobožala mokre laske.

Največje olajšanje je bilo, ko sem začutila pljusk nekakšne gmote, ki je zdrsnila iz mene – otrok je prišel na svet. V trenutku, ko mi je babica otroka podala v naročje, sem se čisto raznežila, solze so mi stopile v oči in s ponosom sem držala bitjece v rokah. Takoj me je prešinilo: je fantek ali punčka? Nihče mi ni povedal. In tudi ni bilo potrebno – vzljubila sem ga takoj, ko sem ga dobila v roke. Nato sem se prestavila na posteljo, otroka sem ves čas imela ob sebi, babica naju je samo pokrila. Čez nekaj časa je mož postavil vprašanje: »Smo dobili fantka ali punčko?« Babica mu je rekla, naj kar sam pogleda in povedal mi je, da je fantek. Bila sem presrečna, saj se mi je uresničila velika želja in tiho pričakovanje. Nato je mož prerezal popkovino in počakali smo, da se je porodila še posteljica. Trenutek, ko mi jo je babica pokazala, se mi je zdel tako veličasten, da ga ne bom nikoli pozabila! Tako velika in pomembna stvar, ki je mojega dojenčka hranila dolge mesece v trebuhu. Hvaležna sem Martini, da je v porodni sobi naredila nekaj fotografij (tudi fotografijo posteljice) in tako tudi v sliki ohranila spomin na tako enkraten dogodek.

Babica me je pregledala, ali sem se kje raztrgala in res je bilo potrebno narediti nekaj šivov, zato je poklicala zdravnico. Hudo mi je bilo, ker spet ni šlo brez šivanja, a obenem me je tolažilo dejstvo, da poškodba ni velika. Tako kot so mi povedali, se je zacelila hitreje in mi ni povzročala takšnih bolečin in preglavic kot prerez presredka pri prvem porodu. Otroka sem kmalu pristavila k prsim in lepo je prijel. Po kakšni uri ali dveh sta babica in mož odšla, da bi stehtala in oblekla otroka, jaz pa sem hitro poslala nekaj sporočilc in obvestila bližnje, da smo dobili sinčka. Bil je zares velik dan za našo družino in zgodil se je ravno na veliko noč, največji krščanski praznik. Lepšega zaključka nosečnosti si ne bi mogla želeti.

Po prvem porodu naju je z možem povezala bolečina, zdaj naju je povezala ljubezen in moč, ki naju je preplavila ob sinovem rojstvu. V glavi vedno znova in znova premlevam posamezne izseke poroda, a tokrat se jih spominjam s povsem drugačnimi občutki kot prvič. Tako ponosna sem sama nase, da mi je uspelo! In do otroka že od prve sekunde čutim neizmerno ljubezen in povezanost, česar po prvem porodu nisem in se je vzpostavilo šele čez čas. Zdaj resnično razumem, kako pomembno je, kakšen porod ima ženska – tako zanjo kot za otroka in odnos med njima. Hvaležna sem za dar čudovitega naravnega poroda. In neizmerno sem hvaležna Martini, da nas je vodila po tej poti do izpopolnjujočega poroda, iz katerega se bom napajala in črpala moč vse življenje.

Hvaležna mamica