»Ko me je v torek, 16.8. ob 4ih zjutraj prebudil kratek zvok bolečine moje Katarine, sem vedel, da je najbrž to to in, da je čas, da kmalu spoznava najinega Oskarja. Do nekje 6. ure zjutraj se je začelo odvijati lepo v 10-minutnih presledkih in takrat sva poklicala najino doulo Martino, ki se je hitro, kljub še zgodnjemu jutru, odzvala in nama svetovala, naj le greva mirno in počasi proti Jesenicam, ker sva se odločila, da bo to porodnišnica, kjer se bo rodil najin sin.

In res , že v avtu se je čas popadkov zmanjšal na nekje 6-8 minut...in tako vse do 12.30 ure, ko se je dejansko začelo zares...Že sva bila v porodni sobi, medtem je prišla Martina in smo opravili se manjši sprehod po stopnicah, malo na zrak in nazaj. To je bil zelo dober nasvet najine doule, saj so potem popadki postali intenzivnejši, bolj resnični in Katarina je bila res že pripravljena...jaz pa nisem bil niti najmanj pripravljen, bolelo me je že, ko je malo zastokala, želel sem si prenesti njeno bolečino nase, a pač žal tako to ne gre...Martina je bila vseskozi izredno mirna in je oba pomirjala že s tem, ko sva jo pogledala in je le mirno pokimala češ: "Vse je super."...Tudi babica je bila izredno ljubezniva in prijazna, soba zelo prijetna, niti malo ni spominjala na sobo za rojevanje, kakršno sem si jaz v glavi predstavljal. Skratka, vse je delovalo izredno naravno, mene so vmes, ko je Katarina rojevala, izredno pomirjale gore nad bolnico, kamor sem večkrat zataval z očmi in prosil vesolje naj se že zgodi. Vendar zdaj vem, da se to ne more zgoditi kar na silo in na hitro, temveč se lahko zavleče zelooo v noč...spomnim se popolnoma vsake minute poroda, saj sem ga doživljal izredno intenzivno in poleg vsega Katarini kazal znake mirnosti in jo bodril na svoj način...a v meni je goreloooo. Veckrat sem občutil nemoč in takrat vedno naskrivaj najino doulo vprasal : "Kaj je zdej? Rekla je, da že laske vidi, pizdarija, a bo ? " v glavnem panika prestrašenega moškega, ki nima čisto nič pod kontrolo. Vem, da je Martina vedno takoj v mojih očeh zaznala strah, a vedno našla mirnost in dober odgovor, da sem bil pomirjen in sem lahko to prenašal na mojo Katarino...A Oskar kar ni in ni hotel priti in se je dolgo poslavljal od svoje prijetne hišice, kjer je bival 37 tednov brez vsake skrbi, saj ga je mamica tako čuteče in nežno nosila in ga vsak dan božala ter mu dajala vso ljubezen...in vrh najlepših in največjih občutkov v mojem in mislim da tudi Katarininem življenju, se je zgodil ob 20.19, ko je Oskar končnooo prekinil strahovite skrbi njegovega očeta, ter se takoj stisnil k mamici na prsi.

Izredni, neopisljivi trenutki sreče, v meni pa non stop : "Ok, fak, kaj sledi? Kaj bo zdej? Zakaj je tolk vsega ven pršlo z njim? " Kaj zdej...Martina pa je mirno lepo okoli naju pošiljala samo lepo in prijetno energijo. Ne vem, kdo nama jo je poslal na pot, ampak od trenutka, ko sva se s Katarino odločila za doulo, sem bil tisočkrat bolj pomirjen, vem pa, da je bila Katarina tudi, kar pa je bilo zame najpomembnejše, želel sem si, da je ona Kraljica, da se počuti ljubljeno v težkih trenutkih, da je mirna, da je osredotočena in da nima odvečnih bremen in vprašanj, ki vem, da jih je nosila s seboj...A le do trenutka, ko sva spoznala Martino... Težko je opisati stanje duha in fizično stanje moškega, ki je prisoten pri porodu, lahko rečem samo, da še sedaj, ko ima Oskar 1 teden, nisem prišel čisto k sebi, Katarina pa vse te dni pridno, brez prestanka skrbi, da ima Oskar vse, kar potrebuje. Tisočkrat sem slišal besedo mama, odkar sem na svoje oči in skozi moje srce doživel porod v živo, je zame mama sveta beseda, skozi mene se je prelil vsak trenutek, ko sem kdaj prizadel svojo mamo, predstavljam si vse to mnogo intenzivnejše, lahko rečem v svoj bran samo to, da sem postal po vsem tem boljši človek. Vsakemu očetu priporočam, da se udeleži poroda in priporočam mu doulo. Ne vem, kakšne so druge doule, a vem da je za naju s Katarino Martina prava izbira, če se še kdaj znajdeva v takšni situaciji.«

Borut