Vsak mesec, ki doda novo številko najini deklici, se spomnim tudi na Martino. Tako spontano me je pot pripeljala do nje –pravzaprav sem šele izvedela, da sem noseča in nekaj brskala po spletu. Naenkrat sem našla njeno ime, njeno stran. Pogledala sem sliko, njene oči, prebrala njene zapise. Ker je moj partner iz istega mesta, sem ga še isti dan povprašala po njej. »Kolikor sem slišal, je nežna in krasna ženska.« Takrat sem se odločila: ko se bom malo navadila na misel, da bom mama in se začela pripravljati na novo vlogo in porod, jo bom povabila v naše življenje.

S prijateljico sem nekega zimskega jutra govorila o tem in mi je rekla, da je mislila, da so doule »predvsem za takrat, ko gre kaj narobe z nosečnostjo«, in da ve, »da se zanje odločijo tiste mamice, ki so že kdaj rodile«. Planila sem v smeh, ker sem vlogo doule videla povsem, povsem drugače! Doula je podpora v vseh smislih, sem ji dejala (ne vedoč, da bom to tudi sama zares doživela) - je pogum, če ga zmanjka; je roka, ki nežno zdrsi po tvojem licu in ramenih, ko si tako želiš dotika; je odločna spodbuda za akcijo, ko želiš vreči puško v koruzo …

Naj povem, da je porod zame nekaj najintimnejšega, najbolj prvinskega, najčistejšega, kar je dano ženski, da doživi. Kljub temu, da so mi skoraj vse prijateljice delale reklamo za epiduralno, da so me sosede zasipavale z zgodbami o težkih porodih in neznosnih bolečinah (nobeno od teh sploh nisem spraševala za nasvete – ampak, saj veste, čim imaš trebušček, se vse žensko pleme čuti dolžno svetovati, hehe), da sta mi mama in tašča dejali, da naj sprejmem moderno pomoč in si olajšam porod, sem se odločila, da bom čimbolj sledila svojim resničnim željam. Strah sem poslala na počitnice in izbrala odločitev, da bo moj porod čimbolj naraven.

V drugi polovici nosečnosti sva se prvič odpravila k Martini. Materinska šola, ki sva jo obiskala pred tem v lokalni bolnišnici, je potekala povsem v smislu: »Bolelo vas bo, porodnih načrtov nihče ne gleda, prosile boste za injekcijo … «. Mojega dragega je kar metalo pokonci, ko je opazoval vse prestrašene ženske okoli sebe. »Sigurno se da drugače vse to obrazložiti, zakaj to delajo tako?« mi je ogorčeno šepetal v uho, predavateljici pa hitro postavljal najrazličnejša vprašanja, da bi s tem malo pomirili mlade mamice. Ko sva šla k Martini in njo povprašala o stvareh, ki so naju glede poroda zanimale, je iz nje vela milina in popolno zaupanje v žensko telo. Žensko telo, ki je sposobno roditi. Telo, ki ima že od nekdaj v svojih celicah dragocen zapis in osupljivo moč za porod. Žensko telo. Njeno telo. Moje telo. In seveda vse tisto, kar telo ni in je tolikanj bolj skrivnostno in lepo.

Seveda ni blagodejno delovala le name, ampak tudi in predvsem na mojega partnerja. Takoj sta se ujela in oba sva jo sprejela v naš najintimnejši življenjski krog. V krožni ples življenja, bolečine, velikega pričakovanja in neizmerne radosti.

»Razmišljala sva o Jesenicah,« sva ji zaupala. Predstavila nama je vse izkušnje glede porodnišnic in pozdravila tudi najino odločitev, čeprav je od Dolenjske časovno ta porodnišnica med bolj oddaljenimi. »Ampak to ne bo noben problem, nikakor,« je med drugim povedala. Pojasnila je podrobnosti glede »doula telefona«, kdaj bova vedela, da gre zares, in opisala načine, na katere se lahko organiziramo, da bo vse potekalo po najinih željah.

Ko sva obiskala Jeseniško porodnišnico, da bi si jo ogledala, sem najprej okamenela. Bolnišnic me je pač očitno precej strah in se tega nisem niti zavedala. Dragi je ukrepal, ko je videl moj izraz, hitro je odšel na oddelek in se vrnil s prekrasno babico Moniko. Nasmeh se mi je razlil do ušes – sedaj sva res vedela, da bo to prav posebna zgodba. Energija je bila prava, oranžna sobica z zasebnostjo čudovita, Martina pa že z zelo dobrimi izkušnjami tudi v tej porodnišnici.

Dnevi so drveli, vmes sem doma doživela lažne popadke, po grobem ginekološkem pregledu zakrvavela, telo se je precej naprezalo, saj sem dobila skoraj 20 kil na svojo drobno postavo. A vse je potekalo tako, kot je moralo. Jaz sem bila zdrava, živahna, otrok je lepo napredoval.

V tednu pred samim porodom sva si vzela dopust in z dragim navdušeno prehodila kilometre in kilometre po Gorenjski. Dobila sem neverjetno moč in obhodila sva, sicer zelo počasi, okolico Bleda, Kranjske gore, dolino Radovne in še in še. Najela sva stanovanje v bližini porodnišnice, pri ženski, ki jo danes smatram za prijateljico. V porodnišnici sem imela izpolnjeno že vso dokumentacijo, najavila sem tudi Martino, in čakala, da bom imela zadnji pregled pred rokom v petek.

A že v sredo zvečer so se začeli pravi popadki. Poklicala sva Martino malo čez polnoči. »Če želita, pojdita v porodnišnico, mislim pa, da lahko počakata do jutra. Obveščajta me, ne bo pa se zgodilo kar naenkrat…«. Kako me je trgalo in vleklo v vse smeri. Kakšni pritiski na telo! Skoraj sem zvila posteljni okvir, s takšno močjo sem predihavala popadke. O spanju seveda ne duha ne sluha. Hodila sem na stranišče, pa nazaj ležat, pa hodit, pa poskušala meditirat in si vrtet meni ljubo glasbo … Celo noč, popadki na tri, štiri minute. Zdanilo se je, odcapljala sem še pod tuš, se najedla zajtrka in sva se odpravila v porodnišnico. Ujela sva še dežurno zdravnico, ki je navdušeno povedala, da bom danes rodila 99,9% sigurno, čeprav so popadki ob prihodu v bolnišnico skoraj čudežno izzveneli. »Ampak jaz imam še pregled jutri pri ginekologinji,« sem izustila. Ona pa v smeh: »Tale otroček ne bo čakal ne pregleda in ne točnega roka. On je na poti. Že odločen. Jaz sem dežurna, ampak delam spet popoldan – lahko pridete tudi takrat nazaj? Ker ste že zelo odprta, lahko namreč ostanete tu, ali pa greste še malo domov ali hodit,« je dejala. Kar pognalo me je pokonci: »Hodit! Premikat, gibat, ne ležat…«

In sva šla, obvestila o stanju tudi Martino, ki je že začela s pripravami v Novem mestu in krenila na pot. Potem so sledili naši neverjetni trenutki. Trenutki nas štirih: mene, mojega dragega, najinega otročička, ki se je spuščal v ta svet, naše drage doule Martine. Skupni sprehodi s predihavanjem popadkov kar na ulicah, hrabrenje, veliko smeha in hecanja, pojedli smo še kosilo, ki ga je skuhal moj dragi z domačimi sestavinami (jaz sem se napokala do neba in čez!), spet šla mirno, a seveda že s precejšnjimi popadki pod tuš, vzela sem le še potrebščine za porodnišnico in smo šli. Rodit. CTG je razkril, da sva z otročkom pripravljena. Zdravnica, ki me je sprejela zjutraj, se je ravno vrnila, me samo pozdravila in prepustila vse izkušeni babici.

Tri ure, pravzaprav še malo manj. Meni se je vleklo, Martina in babica sta dejali, da je bilo zelo hitro za prvorodko in vse »po učbeniško«. Pručka, ripstol, potem na boku- vse je potekalo, kot sem lahko le sanjala. Bolečine, seveda, so neverjetne in do tedaj nepoznane, pomisleki, ali bo telo zdržalo, se pojavljajo tudi, a hkrati je bila neka neverjetna povezanost vseh v porodni sobici. Brali smo si misli. Pravzaprav so jih oni meni, z mojim dragim na čelu, ki je dejansko izustil, za kar sama nisem imela moči med popadki. Spomnim se Martininih navodil, njenega božanja in spodbujanja, da mi gre zelo dobro, da gre vse, kot mora iti. Tudi moj dragi jo je gledal in mu je kimala, da je vse prav in dobro. V mislih sem vabila otročka, ki naju je izbral za starša, naj že pride v moj objem, da se ga vsi zelo veselimo in ga imamo radi.

Rodila se je najina deklica. Zajokala, se privila k meni za skoraj 3 ure. Rodila se je na lep, najlepši način. Vredno je bilo vsakega krča, vsakega diha, ki se je včasih zazdel kot zadnji, vsake kapljice znoja, vsake kaplje krvi. Zame je bilo vse en neverjeten čudež.

Tudi Jesenicam lahko rečem samo: kapo dol. Babica je bila odločna in prijazna, tudi sestre potem na oddelku. Ponovila bi odločitev zanje, čeprav sem bila daleč od domačih.

Veste, večkrat sem razmišljala, kako blagoslovljena je Martina, da je priča takim čudežem, a po drugi strani, kako zelo, zelo naporen je njen posel! Najprej kot mama trem otrokom, sedaj kot doula, najbrž nikoli zares trdno ne spi. Vedno je pripravljena, vedno se razdaja. Porod je tako vseobsegajoča zadeva, tako polno je čustev in raznovrstnih energij, da je lahko takšno delo po mojem tudi izredno izčrpljujoče. V njeno dobro upam in prosim, da se zmore tudi regenerirati, v dobro vseh bodočih mamic pa ravno tako, saj je naš sonček in privoščim, da sije čimveč mamicam.

Zdaj lahko zatrdim eno: porod z doulo ob strani ni nikakršen luksuz, modna muha ali kaprica. Porod z doulo ni le stvar drugo in tretjerodk ali tistih, ki imajo zaplete v nosečnosti. Zakaj ne bi bil vsak porod, tudi prvi, čim lepši za mamico in otroka? Zakaj dodaten stres, strah, pomisleki? Porod z doulo ob strani in obporodna pomoč doule je nekaj magičnega, je čudež, ki je morda namenjen tudi tebi! Doula te navdihne, da zaupaš sebi, svoji izvorni moči. Opogumi, da si do skrajnosti iskren do sebe, do svojih želja glede poroda in materinstva, da si dovoliš tuliti od bolečin ali vriskati od smeha. Da si dovoliš biti ti in v najpomembnejših trenutkih, ko potrebuješ vso svojo moč zase in otroka, pozabiti, da nekje nate čaka ostali svet.

Hvala, da obstajaš, Martina.

Hvala, da obstajate, doule.

Z ljubeznijo,

Melisa