Za Martino sem se odločila, ker mi jo je toplo priporočila sestra, ki jo je tudi izbrala za porodno spremljevalko, predvsem pa zato, ker mož ni zbral poguma, da bi me spremljal pri porodu. Ker sem Martino poznala že od prej, sem vedela, kako topla, nežna in prijazna oseba je. 

Z Martino sva bili na vezi od polovice moje nosečnosti, saj sem imela precej težav in je zame vedno našla spodbudno besedo in nasvet. Ko sem bila v bolnišnici, me je vedno poklicala in se pozanimala o mojem stanju. Individualne ure pri njej so prehitro minile in tam nama je bilo z možem vedno lepo, domače. 

Najina zgodba z Martino se je zares začela že v 35. tednu, ko sem zaradi krvavitve pristala v bolnišnici.  Vsak dan sem prejela njen SMS in bila v trenutku pomirjena. Tudi če bi se porod že začel, je bila ona pripravljena in s tem posledično nekako tudi jaz. Vlila mi je upanje, da bo vse v redu. Ker pa sem dobila tablete, so se krči ustavili in s tem se je prestavil tudi začetek poroda. Ko pa sem v 37. tednu vzela zadnjo tableto, se je vse skupaj počasi začelo. Ponoči sem šla večkrat na stranišče, trebuh je bil drugačen kot poprej in vedela sem, da se nekaj dogaja. Ko sem ob 3. zjutraj začutila tekočino, sem bila prepričana, da mi je odtekla voda. Potem pa šok. Izkazalo se je, da gre za obilno krvavitev. Takoj sem poklicala Martino in ji povedala, kakšno je stanje. Napotila naju je v porodnišnico in rekla, naj ji sporočim, kako se bo stvar odvijala. Uspela sem se še na hitro stuširati, nato pa sva vzela torbo za v porodnišnico in strahom odhitela v mesto. Tam so naju sprejeli in napotili na porodni oddelek, kjer so me pregledali in mi posneli CTG. Ob pol 6h zjutraj so se začeli popadki, ki so trajali na 5-7 min, vendar so se po eni uri umirili. Za vsak slučaj so mi posneli še ultrazvok, ki že kot tolikokrat poprej, ni pokazal vzroka krvavitve. Ker še nisem bila odprta in ker tudi voda ni odtekla, so me poslali na oddelek. Martina mi je bila že takrat v veliko psihično podporo, me bodrila in čakala z mano. Popadki so bili prisotni ves dan, vendar niso bili redni.  Okoli pol polnoči pa so se začeli popadki, ki so trajali na 5 min. Ker so bili precej intenzivni, so me odpeljali v porodni blok, kjer me je soba že čakala. Tam me je pregledal zdravnik, ki je ugotovil, da še nisem odprta in da bodo počakali do jutra, saj ni dobro, da me tako pogosto pregledujejo. Noč sem preživela v bolečini in v psihičnih pripravah na porod, saj mi je babica povedala, da če se ne bo začelo dogajati samo od sebe, mi bodo dopoldne porod sprožili. Bila sem čisto prestrašena in nisem vedela, kaj bi. Na srečo je bila z mano na vezi Martina, ki je bila že drugo noč v stanju pripravljenosti. Zavedala sem se, da to čakanje ni naporno samo zame, ampak tudi zanjo. Zjutraj okoli 5. ure pa so postajali popadki precej boleči, zato sem zaprosila za injekcijo. Po njej sem se umirila in uspelo mi je zaspati za tri ure, da bi bila kar se da fizično pripravljena na porod. Zjutraj pa povsem druga pesem. Sledil je pregled, spodaj se še nič ni dogajalo, popadki pa so ostali. Tako me je jutranji zdravnik poslal nazaj na oddelek, kjer sem še celo dopoldne predihavala popadke. Bila sem zmedena, jezna, nemočna. Počutila sem se neumno, saj sem vedela, da se nekaj dogaja, vendar sem očitno v zdravnikovih očeh pretiravala. Psihično sem bila povsem na tleh, zato sem poklicala moža, s katerim sva šla na kavo in sprehod. Rabila sem svež zrak in zbistritev misli. Tudi tukaj je Martina veliko pripomogla, saj me je pomirila in mi razložila, da je boljše, da se vse skupaj začne naravno, spontano. In res, potem sem se popolnoma umirila in okoli 15. ure so se popadki stopnjevali. Poslali so me v porodno, kjer so me že pričakovali. Nato sem spoznala sila prijazno babico Tanjo, ki mi je razložila ves postopek in mi povedala, da sem odprta 2 cm in da se je tudi mehur malo vbočil. Tako sem predihavala popadke in čakala, kaj se bo zgodilo. Čez nekaj časa me je babica spet pregledala in mi povedala, da sem še bolj odprta, v tistem pa mi je odtekla še voda. Popadki naj bi sedaj stopnjevali in postali še močnejši. Martina mi je ravno v tistem trenutku poslala sporočilo in z olajšanjem sem ji odpisala, da se je porod začel. Čez dobrih deset minut je bila že pri meni v porodni sobi. V trenutku, ko je vstopila v sobo sta prostor zajela mir in toplina. Poklepetala je z mano in babico ter me spodbujala k dihanju. Pri porodu je stala ob meni, me mirila, dihala z mano in mi z roko, ki se je v trenutku segrela, lajšala bolečine v križu. Vedela sem, da bom ob popadku padla v krč in Martina je poskrbela, da se to ni zgodilo in sem popadek normalno predihala.  Njena mirnost je vplivala na mojo mirnost in lažje sem premagovala bolečine. Ves ta čas je bila tudi na vezi z mojim možem in mu sporočala stanje. Čeprav sem bila z močmi že na koncu, me je bodrila, v svojih očeh pa izražala veselje in pričakovanje. Tako sem dobila še več zagona in moči, da se je najino detece končno porodilo. Kakšno veselje in olajšanje se je čutilo v sobi, kjer se je nato zgodila ljubezen na prvi pogled. Še bolj ljubeče pa je bilo, ko je Martina pripeljala še mojega moža in sreča je bila popolna. Bolečine so bile kmalu pozabljene, Martini pa se lahko samo zahvalim, da je porod potekal tako kot je in da ni bilo potrebno nobenih posegov. In če kaj, potem zagotovo vem, da bo Martina z mano pri porodu tudi prihodnjič. 

Filipova mami

Medvedek