Letos praznujeva obletnico. Od takrat, ko sva si polna mladostne energije in sanj o prihodnosti sončnega pomladnega dne nadela poročna prstana in drug drugemu rekla DA, je minilo že 20 let. Svečano sva obljubila, da bova skupaj v sreči in nesreči, v ljubezni in preizkušnjah. Pa vendar je tudi 20 let od takrat, ko je kruta usoda nenapovedano zarezala v najino življenje.

Prišla je jesen, moj trebušček, ki sva se ga neizmerno veselila, je že močno zrasel. Še čisto malo in postali bomo srečna družina, sva bila prepričana. A žal ni bilo tako. Najin fantek je umrl, preden je vdihnil to življenje. V porodno sobo je namesto tako zaželenega otroškega joka posegla temna, neprekinjena tišina. Babica je najinega malega sinka zavila v plenico in ga odnesla. Ostala sva sama, prihodnost nama je bila odvzeta. Iz porodnišnice bi morala vendar nesti otročka! Midva pa sva šla na grobek, ki ga je prekrivala še čisto sveža, črna prst. Držala sva se za roke in tiho zrla v lesen bel križ. Doma me ni obiskal nihče, le patronažna sestra, ki je rutinsko izgovarjala meni sveto besedo: MAMI. Vsakokrat, ko je odšla, so me oblile solze, ki niso in niso nehale teči. Dojenčka, ki bi mu oblekla majhna oblačilca, lepo zložena in pripravljena v omarici, ni bilo več. Rumeni pajacek, v katerem bi moral iz porodnišnice, je čakal v predalu.

Že takoj na začetku najine skupne poti sva morala spoznati, kaj pomeni v nesreči in preizkušnji. Žalovanje je bilo boleče, a sva zmogla, skupaj. V tem težkem obdobju najinega življenja sva postavila trdne temelje za prihodnost. Ta izkušnja naju je okrepila, naučila hvaležnosti in povezala na globlji ravni, smrt naju je spodbudila v življenje. Skupaj sva verjela, da bo nekoč prišel čas veselja tudi za naju. Trpljenje se je naposled končalo in začelo je sijati sonce. Žalost ob spominih še vedno občuti srce, solza ob obletnici se še vedno utrne, pa vendar se danes počutiva zmagovalca.

Smrt še nerojenega otroka je bil prelomni dogodek v najinem življenju, ko sva izkusila, kako se je nitka življenja pretrgala že pred prvim vdihom življenja. Prejela pa sva moč in pogum in ob novih izzivih si vedno znova ozavestiva, da če sva zmogla takrat, zmoreva vedno. In tako danes, 20 let kasneje na grobku za njegov rojstni dan, ne stojiva več sama. Hvaležna sva življenju, ko skupaj prižgemo belo svečko. Veliko družino imava, 3 otroke na zemlji in enega posebnega na nebu.