Vsak mesec, ki doda novo številko najini deklici, se spomnim tudi na Martino. Tako spontano me je pot pripeljala do nje –pravzaprav sem šele izvedela, da sem noseča in nekaj brskala po spletu. Naenkrat sem našla njeno ime, njeno stran. Pogledala sem sliko, njene oči, prebrala njene zapise. Ker je moj partner iz istega mesta, sem ga še isti dan povprašala po njej. »Kolikor sem slišal, je nežna in krasna ženska.« Takrat sem se odločila: ko se bom malo navadila na misel, da bom mama in se začela pripravljati na novo vlogo in porod, jo bom povabila v naše življenje.

»Ko me je v torek, 16.8. ob 4ih zjutraj prebudil kratek zvok bolečine moje Katarine, sem vedel, da je najbrž to to in, da je čas, da kmalu spoznava najinega Oskarja. Do nekje 6. ure zjutraj se je začelo odvijati lepo v 10-minutnih presledkih in takrat sva poklicala najino doulo Martino, ki se je hitro, kljub še zgodnjemu jutru, odzvala in nama svetovala, naj le greva mirno in počasi proti Jesenicam, ker sva se odločila, da bo to porodnišnica, kjer se bo rodil najin sin.

Po prvem porodu naju je povezala bolečina, zdaj naju je povezala ljubezen in moč 

Izkušnja prvega poroda je bila zame, še bolj pa za moža, travma, ki je globoko zaznamovala najin odnos. Bila sva razočarana, prežeta z bolečino in želela sva si, da bi v drugo bilo drugače – brez prediranja mehurja, protibolečinskih sredstev, ležanja na postelji, pritiskanja na trebuh in bolečega prereza presredka. Po prvem porodu sem se počutila, kot da nisem rodila jaz.

»Sveti, sveti zvezdica,« je pesmica, ki jo bo moj 5-letni Filip zaigral na svojem prvem klavirskem nastopu ob spremljavi starejše sestre Marije. Joj, kako se veselim, a moje navdušeno pričakovanje takoj prešine misel: »Kaj pa, če bom takrat pri porodu?« »Mami, saj bos prisla poslusat, a ne?« simpatično vpraša zaradi manjkajočega zobka in veselo pomežika v navihanem nasmešku. Stisne me pri srcu, saj ne morem zagotovo odgovoriti pritrdilno.

Obrnila sem ključ v vratih majhne oranžne hiške, kjer smo ravno zaključili delavnice Priprave na porod. In v tistem trenutku se je na mojem telefonu oglasila glasba, ki kliče k porodu. Po Ljubljani je tokrat izbrala Brežice, do koder se je vila siva večerna megla, ki mi je zastirala pot. Pripeljala sem se pred sijoče prenovljen urgentni center bolnišnice. Prijela sem svojo doula torbo in stopila v na novo osvežen hodnik pomirjujoče zelene barve. V mislih sem prosila, naj bo tokrat njena izkušnja izpolnjujoča.

Da obstajajo doule, mi je povedala prijateljica, ki je rodila leto pred menoj. Ker moj mož slabo prenaša vonj po bolnišnicah in mu pogled na kri zašibi kolena, sem vedela, da bom, ko pride ta čas, rodila brez njegove fizične prisotnosti, zato sem se takoj, ko sem izvedela za doule, odločila, da jo bom, ko bom na tem mestu, imela ob sebi. Torej nekoga, ki bo vedel in razumel kaj bom doživljala in nekoga ob katerem bom varna.