Prvi porod ni dolgo trajal, je povedala, a zdaj bi rada, da se zgodi drugače. Globoko je vzdihnila, za trenutek pomolčala in spregovorila: »Šla sem na pregled, zaznati je bilo rahle popadke, nato so me poslali v porodno sobo. Prediranje plodovih ovojev, umetni popadki, neznosne bolečine. Na koncu so mi vsi pritiskali na trebuh, ne vem več, koliko jih je bilo, verjetno sem sama kriva, ker nisem dobro pritisnila, da bi se otrok takoj rodil.« Potem so škarje globoko zarezale vanjo, porod se je končal z vakuumsko ekstrakcijo. Rano na telesu so zašili in sčasoma se je zacelila, otrokova oteklina na glavici je izginila, rana na duši pa je bolela še naprej.

Za Martino sem se odločila, ker mi jo je toplo priporočila sestra, ki jo je tudi izbrala za porodno spremljevalko, predvsem pa zato, ker mož ni zbral poguma, da bi me spremljal pri porodu. Ker sem Martino poznala že od prej, sem vedela, kako topla, nežna in prijazna oseba je. 

Z Martino sva bili na vezi od polovice moje nosečnosti, saj sem imela precej težav in je zame vedno našla spodbudno besedo in nasvet. Ko sem bila v bolnišnici, me je vedno poklicala in se pozanimala o mojem stanju. Individualne ure pri njej so prehitro minile in tam nama je bilo z možem vedno lepo, domače. 

Vsak mesec, ki doda novo številko najini deklici, se spomnim tudi na Martino. Tako spontano me je pot pripeljala do nje –pravzaprav sem šele izvedela, da sem noseča in nekaj brskala po spletu. Naenkrat sem našla njeno ime, njeno stran. Pogledala sem sliko, njene oči, prebrala njene zapise. Ker je moj partner iz istega mesta, sem ga še isti dan povprašala po njej. »Kolikor sem slišal, je nežna in krasna ženska.« Takrat sem se odločila: ko se bom malo navadila na misel, da bom mama in se začela pripravljati na novo vlogo in porod, jo bom povabila v naše življenje.

»Ko me je v torek, 16.8. ob 4ih zjutraj prebudil kratek zvok bolečine moje Katarine, sem vedel, da je najbrž to to in, da je čas, da kmalu spoznava najinega Oskarja. Do nekje 6. ure zjutraj se je začelo odvijati lepo v 10-minutnih presledkih in takrat sva poklicala najino doulo Martino, ki se je hitro, kljub še zgodnjemu jutru, odzvala in nama svetovala, naj le greva mirno in počasi proti Jesenicam, ker sva se odločila, da bo to porodnišnica, kjer se bo rodil najin sin.

Po prvem porodu naju je povezala bolečina, zdaj naju je povezala ljubezen in moč 

Izkušnja prvega poroda je bila zame, še bolj pa za moža, travma, ki je globoko zaznamovala najin odnos. Bila sva razočarana, prežeta z bolečino in želela sva si, da bi v drugo bilo drugače – brez prediranja mehurja, protibolečinskih sredstev, ležanja na postelji, pritiskanja na trebuh in bolečega prereza presredka. Po prvem porodu sem se počutila, kot da nisem rodila jaz.

»Sveti, sveti zvezdica,« je pesmica, ki jo bo moj 5-letni Filip zaigral na svojem prvem klavirskem nastopu ob spremljavi starejše sestre Marije. Joj, kako se veselim, a moje navdušeno pričakovanje takoj prešine misel: »Kaj pa, če bom takrat pri porodu?« »Mami, saj bos prisla poslusat, a ne?« simpatično vpraša zaradi manjkajočega zobka in veselo pomežika v navihanem nasmešku. Stisne me pri srcu, saj ne morem zagotovo odgovoriti pritrdilno.