Prvi porod ni dolgo trajal, je povedala, a zdaj bi rada, da se zgodi drugače. Globoko je vzdihnila, za trenutek pomolčala in spregovorila: »Šla sem na pregled, zaznati je bilo rahle popadke, nato so me poslali v porodno sobo. Prediranje plodovih ovojev, umetni popadki, neznosne bolečine. Na koncu so mi vsi pritiskali na trebuh, ne vem več, koliko jih je bilo, verjetno sem sama kriva, ker nisem dobro pritisnila, da bi se otrok takoj rodil.« Potem so škarje globoko zarezale vanjo, porod se je končal z vakuumsko ekstrakcijo. Rano na telesu so zašili in sčasoma se je zacelila, otrokova oteklina na glavici je izginila, rana na duši pa je bolela še naprej.

Prihajala sta na srečanja, prva bolečina se je postopno celila, začenjala je verjeti, da zmore stopiti v novo zgodbo. In tako je pripravljena pričakala neko jutro, ko se je noč umikala svetlobi in je otroček naznanil, da je čas za porod. Petnajst minut po klicu sem že stopala z njo po hodniku pred porodno sobo. Tokrat je izbrala drugo porodnišnico.

Eden za drugim so v valovih prihajali vse močnejši popadki, ki se jim je znala popolnoma predati. V pomoč ji je bil novi ripstol v porodni sobi in žoga, ki ji je omogočala zibanje v ritmu s popadkom. Partner je bil izredno nežen, sočutno ji je nudil potrebno oporo. Masirala sem ji križ in skrbela, da ni šla ven iz svojih občutkov prepuščanja porodnemu toku, da je ni zmotilo zunanje dogajanje. Popolnoma mirno in zbrano je dihala in ostajala v čudoviti porodni energiji.

Ko je prišel čas iztisa, pa se je nenadoma prebudil spomin na prvi porod. Takrat sem jo spomnila, da je močna, da je to njena nova zgodba. Potrebovala je obe roki: partnerjevo in mojo. Prigovarjala sem ji in resnično verjela vanjo. Sočutna babica Verida ji je omogočila porod na boku in poskrbela, da se je otroček počasi in nežno rodil na ta svet. Brazgotina prvega poroda se ni ponovno odprla, potreben ni bil niti en šiv. »Martina, zgodil se mi je točno takšen porod, kot sem si ga v mislih predstavljala,« je vzkliknila med objemanjem svojega dečka.

Žar v njenih in partnerjevih očeh mi je dal vedeti, da se je izpolnilo, kar je bilo namenjeno. Porod jo je napolnil s tolikšnim valom energije, da bo gotovo lahko premagala vse nadaljnje izzive. Začutila sem globoko hvaležnost in tudi meni so solze stopile v oči. Zahvalila sem se babici in porodnišnici in to vzdušje prenesla naprej v nove dni in nove zgodbe, ki še čakajo, da se izpolnijo.