Že zgodaj v nosečnosti je odprla vrata moje oranžne hiške in takoj sem začutila, da bova lahko odlično sodelovali. Na porod se je skrbno pripravljala, srečevali sva se na individualnih uricah, ona pa je postajala čedalje močnejša in vedno bolj osredotočena na prihod dojenčka. Zadnja dva dneva ji je njeno telo začelo sporočati, da se pripravlja na pomemben dogodek. Ves čas sva bili na vezi in spodbujala sem jo na njeni poti.
Naše poti so se narahlo dotaknile nekaj let nazaj, ko sta pričakovala prvič in se odločila za delavnice priprave na porod. Čas je tekel in znova me je poklicala, a tokrat z željo, da grem z njima vso pot do rojstva njunega drugega otročka.
Letos praznujeva obletnico. Od takrat, ko sva si polna mladostne energije in sanj o prihodnosti sončnega pomladnega dne nadela poročna prstana in drug drugemu rekla DA, je minilo že 20 let. Svečano sva obljubila, da bova skupaj v sreči in nesreči, v ljubezni in preizkušnjah. Pa vendar je tudi 20 let od takrat, ko je kruta usoda nenapovedano zarezala v najino življenje.
Na svetovanje sem prišla k mamici, ki je bila energijsko popolnoma sesuta. Sedela je na postelji, izčrpanost so izdajali tudi njeni temni podočnjaki in izsušenost telesa, čeprav je bila šele nekaj tednov po porodu.
Včeraj sem doživela resnično dragocen trenutek, ko mi je mamica v naročje položila deklico z vijoličnimi žabicami. S svojimi bistrimi očmi me je s pogledom takoj očarala. Ko se je zazrla vame, sem začutila, da se je izpolnilo, kar je bilo namenjeno.
Minilo je že par mesecev, a spomin na njen porod v meni še vedno zelo živi. Bilo je sodelovanje v drugič, ki ima poseben čar. Tokrat sta izbrala drugo porodnišnico…
- Nahajate se:
-
Domov
- Blog in novičke