Porod v vodi

Že zgodaj v nosečnosti je odprla vrata moje oranžne hiške in takoj sem začutila, da bova lahko odlično sodelovali. Na porod se je skrbno pripravljala, srečevali sva se na individualnih uricah, ona pa je postajala čedalje močnejša in vedno bolj osredotočena na prihod dojenčka. Zadnja dva dneva ji je njeno telo začelo sporočati, da se pripravlja na pomemben dogodek. Ves čas sva bili na vezi in spodbujala sem jo na njeni poti.

Potem pa ji je odtekla voda in prepoznala je, da je nastopil čas za odhod. Čez 10 minut smo se že dobili pri vhodu z napisom Urgentni center. V porodno sobo je vstopila čisto na začetku, pregled je pokazal začetnih 2 cm, vendar pa je takoj začutila objem varnosti, da se je porodnemu procesu lahko predala s popolnim zaupanjem. Toplina prijazne babice, ki je vedela, kaj si želi in se takoj začela truditi za uresničitev njene želje v roza sobici s kadjo, jo je tako prevzela, da so se popadki začeli krepiti in pripravljati pot njenemu otročku. Babica Alenka je prepoznala njeno izjemno mirnost in osredotočenost in začela pripravljati kad, v kateri je najprej zaplavala roza ribica, ki bo merila temperaturo, da bo kar najbližje mamici in otročku.

V vodi se je popolnoma prepustila popadkom, ki so začeli še pogosteje in močneje objemati njeno telo. Midva s partnerjem sva občudovala njeno moč in vztrajnost in ji nudila tiho podporo. Vse je gladko teklo in potrebnih je bilo le malo besed. Čeprav smo imeli nežno zatemnjen prostor, sem čutila, da v porodno sobo sije svetloba. Bila je že na najlepši poti do najmočnejših in najdaljših popadkov in vse je kazalo, da se bo njena želja uresničila, ko je žal morala ven iz toplega objema vode. Prepreke, da bi se najbolj svečan trenutek zgodil v vodi, so bile trenutno prevelike, a jaz sem verjela in čutila, da ji je namenjeno. In res, ravno ob pravem času so se okoliščine poravnale tako, da so se ovire na njeni poti umaknile in naredile prostor za njen ponovni vstop v vodo, ki jo je znova popolnoma prevzela. Prav kmalu je v sebi začutila notranjo moč, ki ji je pomagala na svet potisniti njenega sinka. Mirno je priplaval pod vodo, babica Alenka pa ga je ljubeče dvignila v mamin objem.

Deček se je stisnil v mamino naročje, zaščitili smo ga še z odejico, nato pa je občutek ganjenosti ob tako čarobnem rojstvu prevzel tudi očka in drugo babico. Pomislila sem, kako jasno je usmerjala svojo energijo, da je ves čas zbrano verjela v svoje sposobnosti in vztrajala. In na koncu se je s hvaležnostjo začudila prehojeni poti in dejala: »Neverjetno, kako mogočna je sposobnost ženskega telesa!«Tudi sama sem umirjeno vdihnila in začutila globoko hvaležnost, da mi je bilo dano biti s to družinico ob tako svetem trenutku rojstva. Največja zahvala pa gre prav njej, babici Alenki, za katero jaz pravim, da je pravi blagoslov že biti v njeni bližini, sodelovati z njo v porodni sobi, pa zagotovo neprecenljivo. Ko smo ju skupaj s sinkom, še naprej povezanima s popkovino, preselili na suho in zavili v tople odeje, je bilo ravno konec izmene in tudi novi babici, ki sta prišli opravljat svoje poslanstvo, je prevzela energija porodne sobe, da sta sijali od veselja. Jaz pa sem neizmerno hvaležna za prav vse babice v novomeški porodnišnici, s katerimi sodelujem v iskreni povezanosti, da skupaj parom v pričakovanju pomagamo stkati karseda lepe trenutke.

Začutila sem, da je nastopil čas, da nova družinica v troje začne dihati prve, dragocene skupne trenutke, zato sem vse tri objela in s to energijo ljubezni pritisnila na gumb za izhod iz porodne sobe, ki mi vedno znova da vedeti, da se bom sem še velikokrat vrnila. Iz srca ganjena, da se je trenutek tako posebnega poroda dotaknil mojega osebnega rojstnega dne, mojega prvega diha, sem za seboj zaprla bela vrata.