Porodna soba

Naše poti so se narahlo dotaknile nekaj let nazaj, ko sta pričakovala prvič in se odločila za delavnice priprave na porod. Čas je tekel in znova me je poklicala, a tokrat z željo, da grem z njima vso pot do rojstva njunega drugega otročka.

Tokrat ni potrebovale le informacijske priprave, iskala je čustveno podporo in občutek varnosti. Na prvi uri mi je s solzami v očeh opisovala, kako je doživljala prvo porodno izkušnjo in zaključila, da gremo zdaj zagotovo v drugo porodnišnico. Sočutno sem ji prisluhnila in ji na naslednjem srečanju povedala, da na podlagi svojih izkušenj pri porodih v zadnjih letih v domači porodnišnici, verjamem, da bi ona lahko zapisala novo porodno zgodbo na istem mestu. Pustila pa sem ji, da sama prepozna, kaj si v resnici želi, jaz pa ji bom stala ob strani na kraju, ki ga bo izbrala. In čez nekaj dni me je poklicala. Rekla bo DA novi zgodbi v isti porodnišnici.

Ker je z bližajočim se terminom poroda travmatična prva izkušnja postajala vedno bolj sveža, sem predlagala, da še pred popadki stopimo tja, kjer je bilo prvič zelo hudo. V porodnišnici sem se dogovorila, da so nam prijazno posodili porodno sobo.  Najprej smo se vsi trije dobili v avli in malo posedeli, da smo tako umirjeno, korak za korakom pripravili prostor za zdravljenje v ranjeni duši. Stopnica za stopnico nas je vodila v prvo nadstropje. Srce ji je vse glasneje razbijalo, objela sem jo in pogumno je vztrajala. Srečali smo se s prijazno babico in se namestil v porodni sobi. Vročina jo je oblivala, a zbrala je pogum, da je pogledala porodno posteljo in rekla, da si na njej ne želi več roditi. Tresla se je, strah je v celoti prevzel njeno telo. S svojo prisotnostjo in besedami sem ji dala vedeti, da sem z njo, da je zdaj varno se soočiti. V porodno sobo je priplaval živ spomin, ko so škarje zarezale v njeno telo in so iz predala vzeli pripomoček za pomoč pri porodu, ki je otročka potegnil na ta svet, a ni bilo še konec, sledili so grozljivi trenutki trpljenja, ko nista vedela, če bo oživljanje uspelo, če bo novorojenček vdihnil to življenje. Spregovoril je tudi on, opisal je svoje trenutke nemoči, ko je moral le gledati in ni mogel svoji ženi odvzeti bolečine niti svojemu sinku pomagati do prvega vdiha. Vzeli smo si čas in dovolili, da vse, kar ju je dušilo, zdaj odide. Počasi je postajalo lažje in lažje, sapica svežine je premagala vročino. In ko je mir napolnil sobo, smo se poslovili, …. a ne za dolgo.

Rahli popadki čez dan so se ob prehodu v noč okrepili in naznanili čas za odhod. Dogajala pa se je prava luna, zato smo čisto malo še počakali v sprejemni sobi, nato pa vstopili v sveže pripravljeno roza sobico. Kar takoj je zaznala močan pritisk. Pogrnila sem rjuho čez porodni stol, da je lahko sedla, partner ji je nudil podporo, babica pa je pokleknila pred njo in samo v treh popadkih je čisto mirno in zbrano rodila več kot 4kg težko deklico, ki se bo prav kmalu doma lahko pridružila starejšemu bratu, ki je zrasel v krasnega, zdravega fanta.

»Res mi je ratalo!« je vzkliknila čez par trenutkov, ko je spoznala, da se je njeno tiho upanje uresničilo.  Njene sijoče oči so povedale še več.  Spoštljivo sem  pogledala sveže postlano porodno posteljo na drugi strani sobe in v sebi začutila, da je bila moja intuicija pravilna. Ko je mlada družinica srkala prve skupne trenutke izpolnjujočega poroda, sem opazovala energijo, ki je stekla in uzrla še lesket v očeh partnerja in kaplje solza, ki so dokončno sprale bolečino travme, ki je ostala od prvega poroda.

Ranjena ženska se je odločila, da ne bo izbrala preproste poti. Odločila se je, da se pogumno sooči s travmatično prvo izkušnjo in poskusi znova. Hvaležna, da sem bila z njima na tej poti, ko so se naše poti močneje prepletle. Objela sem vse tri in spoštljivo zaprla vrata porodne sobice. Začutila sem globoko pomirjenost. Vem, da se je porodna rana iz prvega poroda zdaj zares zacelila.