Obrnila sem ključ v vratih majhne oranžne hiške, kjer smo ravno zaključili delavnice Priprave na porod. In v tistem trenutku se je na mojem telefonu oglasila glasba, ki kliče k porodu. Po Ljubljani je tokrat izbrala Brežice, do koder se je vila siva večerna megla, ki mi je zastirala pot. Pripeljala sem se pred sijoče prenovljen urgentni center bolnišnice. Prijela sem svojo doula torbo in stopila v na novo osvežen hodnik pomirjujoče zelene barve. V mislih sem prosila, naj bo tokrat njena izkušnja izpolnjujoča.

Da obstajajo doule, mi je povedala prijateljica, ki je rodila leto pred menoj. Ker moj mož slabo prenaša vonj po bolnišnicah in mu pogled na kri zašibi kolena, sem vedela, da bom, ko pride ta čas, rodila brez njegove fizične prisotnosti, zato sem se takoj, ko sem izvedela za doule, odločila, da jo bom, ko bom na tem mestu, imela ob sebi. Torej nekoga, ki bo vedel in razumel kaj bom doživljala in nekoga ob katerem bom varna.

Leta so minevala, fizična bolečina prvega poroda se je zacelila, psihična pa je ostajala zapisana v duši. In zgodila se je nova nosečnost, novo upanje, da bo tokrat drugače. Na skupinskih pripravah na porod smo pustili prostor tudi prejšnjim izkušnjam in strahovom, ki se porajajo zdaj.

Med hojo in ob zibanju na veliki žogi je mirno predihavala valove, ki so naznanjali bližajoči se porod. Čudovito se je znala prepustiti porodnim popadkom, ki so vedno močneje objemali njeno telo. Ko je postajalo intenzivneje, ni prosila za protibolečinska sredstva, ni rekla, da ne more več. Pogumno se je podala naprej, le močneje je stiskala mojo roko in vprašala: »Bo kmalu, Martina?« Obrisala sem ji potno čelo, ji podala požirek vode, jo pogledala v oči in ji dala vedeti, da... je že čisto na koncu poti do zmage svojega življenja. Verjela sem vanjo, občudovala sem njeno moč in zaupala, da se bo zgodilo le najboljše zanjo. In v samo nekaj popadkih se je rodil prelep otročiček. Ljubeča babica je z vso nežnostjo v njeno naročje dvignila pravkar rojeno deklico. Globoko ganjena in hvaležna za novo življenje sem s solznimi očmi z drugo roko prijela še telefon in uspela ujeti ta blagoslovljeni trenutek na fotografijo. Mamica in deklica sta se objeli in blažen nasmeh se je zarisal v njenih očeh. V tistem trenutku sem v srcu začutila mir in hvaležnost za še eno prelepo porodno zgodbo, ki pa je v veliki meri odvisna od porodne babice.

Čudovito je, da imamo v porodnišnici Novo mesto tako srčno babico, ki z ljubeznijo opravlja svoje poslanstvo in pomaga v porodni sobi ustvarjati prijetno vzdušje, da lahko novorojeni otrok v prvih minutah in urah življenja stke niti ljubezni s svojimi pravkar rojenimi starši. Hvala vsem babicam, ki tako predano opravljate svoje poslanstvo!

17.3. 2015 se je v porodnišnici Brežice za porodnice zgodila pomembna sprememba. Pomočnik direktorja bolnišnice Brežice, Robert Sotler, je sklical sestanek, na katerem smo se direktor, pomočnik direktorja, predstojnica ginekološko-porodniškega oddelka, glavna sestra, babica in doula dogovorili o pozitivnih spremembah. Od zdaj naprej bova v porodnišnici Brežice ves čas poroda, tudi v zgodnji fazi na oddelku, ob porodnici lahko partner in doula. Tudi prijetna sobica z žogo in blazinami se bo zgodila.

porodnišnica Brežice

Sem mama treh sinov, starih 6 let, 3 leta in 2 meseca. Prva dva poroda sta bila v porodnišnici Novo mesto, tretji fantek pa je rojen na Jesenicah. Z vami bi rada delila svoje porodne izkušnje, predvsem zato, da bi bodoče mamice vedele, da je porod lahko tudi lepa izkušnja brez bolečih posledic. Prva dva fantka sta bila rojena v novomeški porodnišnici. Pri obeh porodih je bil prisoten mož, ki me je vseskozi podpiral in vzpodbujal.